izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í)
1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦lingv. izgovoriti samoglasnik
2. knjiž. reči, povedati:izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti:ko je izgovoril, so mu vsi ploskali
3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa:oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok:izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti
izgovoríti se nav. ekspr.povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima:prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši zastar.:to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn -êna -o:izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
Dostopnost