• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izkôlčiti -im in skôlčiti -im [u̯činlč] dov. (ó ȏ) med., vet. izpahniti v kolku: izkolčiti nogo; pri padcu si je izkolčil nogo

izkôlčen in skôlčen -a -o: izkolčena žival



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek