izmetáti -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́) 

  1. 1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog
     
    ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale
  2. 2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne
  3. 3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja

izmetán -a -o: iz jame izmetano kamenje; prim. zmetati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek