1. s potegom, sunkom odstranjevati:izmikati podstavke, zagozde
2. naskrivaj jemati:izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti:izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla
3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika:nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči
izmíkati se tudi zmíkati se
1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega:izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju
2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se
3. ne hoteti povedati določene stvari:povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen
izmikajóč tudi zmikajóč -a -e:hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati
Dostopnost