izmúčiti -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči; z zasliševanjem so jo tako izmučili, da je omedlela; ekspr. izmučiti koga do smrti; na potovanju se je izmučil; duševno, telesno se izmučiti
izmúčen tudi zmúčen -a -o: izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen
Dostopnost
Dostopnost