• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izóbčiti -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila

izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek