1. izražati misli z govorjenjem:izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
2. javno izražati svoje misli:predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati:otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ♦ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
Dostopnost