izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū)
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje:vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti:izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh:izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
izruván tudi izrúvan -a -o:izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
Dostopnost