izsledíti -ím dov., izslédi in izslêdi; izslédil (ī í) 

  1. 1. priti po sledi do mesta, kjer je divjad: izslediti kuno, zajca
  2. 2. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga izsledili; izslediti krivca, vlomilca / izslediti skladišče orožja
     
    ekspr. nikjer ga ne morem izslediti najti, odkriti
  3. 3. knjiž. ugotoviti, odkriti: izslediti pojave radioaktivnosti; izsledili so, odkod izvirajo najdeni predmeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek