• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 

  1. 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste
  2. 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove
  3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek