izvóhati -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑) 

  1. 1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled
  2. 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili

izvóhati se tudi zvóhati se nizko postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek