2. nav. mn., nav. ekspr. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti:omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem // star. fant, zaročenec:prišla je na ples s svojim izvoljencem ● knjiž., ekspr. razen redkih izvoljencev ni nihče uspel ljudi, oseb; star. biti prištet med izvoljence božje svetnike, blažene; ekspr. on je izvoljenec bogov zelo srečen človek