izvršljív -a -o prid. (ī í) knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga
 
jur. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek