jása -e ž (á) površina v gozdu, ki ni porasla z drevjem ali grmovjem: priti na jaso; gola, sončna, travnata jasa; jasa sredi gošče / pokrajina je zmes temnih gozdnih zaplat in svetlih jas, posejanih z naselji; pren., pesn. mehke jase spomina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek