jesén -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi jésen (ẹ̑)
1. del leta med poletjem in zimo:bila je jesen, ko se je to zgodilo; stavba mora biti zgrajena do jeseni; od jeseni ne piše; vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni; pospravljati pridelke v jeseni; deževna, meglena jesen; pooseb. jesen deli svoje darove / zgodilo se je lansko jesen, knjiž. lanske jeseni ♦astr. astronomska jesen doba od jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata // za ta del leta značilno stanje narave:v dolini je bilo poletje, v hribih pa že jesen; zgodnja jesen / zunaj je jesen jesensko vreme; pren., knjiž. v njihovih srcih je jesen
2. ekspr., s prilastkom doba upadanja življenjske moči:usojena mu je bila prezgodnja jesen / jesen življenja