jétičnik -a (ẹ́) 

  1. 1. nav. ekspr. jetičen človek: pokašljevanje jetičnikov
  2. 2. bot. rastlina z navadno nasprotnimi listi, ki ima v cvetih po dva prašnika, Veronica: ob stezi so rasli jetičnik in koprive



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek