jezíčen-čna -o prid. (ī) 

  1. 1. ekspr. ki (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: nevzgojeni in jezični otroci; celo najbolj jezične ženske so ji prizanesle
  2. 2. star. zgovoren, klepetav: jezičen in uren kramar
    ● 
    star. jezični dohtar odvetnik, advokat



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek