• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

junáčiti -im nedov. (á ȃ) knjiž. 

  1. 1. delati junaška dejanja: mladi vitez je začel junačiti; šel je junačit po širnem svetu / ekspr. fantje radi junačijo z jezikom
  2. 2. redko spodbujati, hrabriti: junačil jo je, naj dokonča študije / s klici so junačili utrujeno živino
  3. 3. ekspr. veseljačiti, popivati: dobil je sina, zdaj pa junači okoli

junáčiti se bahati se z junaštvom, pogumom: kaj se junačiš, prvi boš bežal / naj le pridejo, se je junačil in se tolkel po prsih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek