• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

k [káinkə] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, k kája tudi k-ja (ā; ə̏) dvanajsta črka slovenske abecede: mali k; pisano z velikim K // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek