kadénca -e ž (ẹ̑muz. 

  1. 1. zaporedje akordov, s katerim se končuje glasbena misel, skladba: melodija se konča z ustaljeno kadenco / avtentična, plagalna kadenca // knjiž., navadno s prilastkom zvok, zven: poznala je kadenco njegovih korakov / kadence smeha
  2. 2. virtuozni vokalni ali instrumentalni solistični del skladbe: pevka je zapela učinkovito kadenco
    ♦ 
    lingv. padajoči tonski potek na koncu stavka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek