• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kántor -ja m (ȃ) nekdaj pevec, ki začenja in vodi petje v cerkvi: bil je kantor in skladatelj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek