1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj:skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda
2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
a) s prilastkom določenih lastnosti:razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
b) pozitivnih lastnosti:potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ●žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost:ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava:določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
Dostopnost