klicáj -a (ȃ) 

  1. 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja
  2. 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali
  3. 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek