• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

klicár -ja m (á) 

  1. 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva
    ●     knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec
  2. 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek