ključávnica -e ž (ȃ) 

  1. 1. priprava, ki zapira kaj tako, da se lahko odpre samo s ključem: kupiti ključavnico; ključavnico odpreti, zakleniti / ključavnica se je zaskočila / cilindrična ključavnica ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem; dozična ključavnica ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado; električna ključavnica; patentna ključavnica; pohištvena, stavbna ključavnica; verthajm(ska) ključavnica
     
    teh. kretnična ključavnica // priprava, pritrjena navadno na vrata z odprtino za ključ: vtakniti ključ v ključavnico / gledati skozi ključavnico odprtino ključavnice
     
    ekspr. daj si ključavnico na usta nehaj govoriti, molči
  2. 2. nar. gorenjsko narcisa: natrgati šopek ključavnic



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek