kljúka -e ž (ú) 

  1. 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat
  2. 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem // kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko
  3. 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice
  4. 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini
  5. 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
  6. 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti
  7. 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
    ● 
    ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
    ♦ 
    agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek