klopotáti -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) 

  1. 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udarjati ob tla: cokle so klopotale po kamnitem tlaku / po kamenju klopotajo konjska kopita peketajo // dajati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so klopotale na strehi / čaplje so klopotale s kljuni; pren., ekspr. v sobi so klopotali pisalni stroji
     
    star. zobje so jim klopotali od mraza šklepetali // klopotaje premikati se: po hodniku so že zgodaj klopotali bolniki / konj je počasi klopotal naprej
  2. 2. slabš., redko govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klopota / klopota neumnosti

klopotáje: hodil je, klopotaje s čevlji; štorklje so glasno klopotaje krožile nad hišami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek