kobál tudi kobálj -a [prva oblikaau̯inal(ȃ) star. mesto med nogami, korak: do kobala se je udiralo
 
star. sklonil se je in pogledal skozi kobal skozi razširjene, razmaknjene noge; prim. okobal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek