• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kobál tudi kobálj -a [prva oblikaau̯inal] m (ȃ) star. mesto med nogami, korak: do kobala se je udiralo
● star. sklonil se je in pogledal skozi kobal skozi razširjene, razmaknjene noge; prim. okobal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek