• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kocén -a m (ẹ̑) 

  1. 1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam
  2. 2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek