kóčevnik in kočévnik -a (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek