1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege:pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv // znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost:dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic
2. zastar. izbirčen, zahteven:otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko
Dostopnost