kòl kôla [kou̯m, mest. mn. stil. koléh (ȍ ó) 

  1. 1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol; zabijati kole v zemljo; privezati trto h kolu; udaril ga je s kolom po glavi; hrastov kol; hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / zlasti v srednjem veku upornike so natikali na kol(e) mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e) // mučilni kol
     
    ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju
     
    arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča
  2. 2. žarg., šol. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek