kombinácija -e ž (á) 

  1. 1. glagolnik od kombinirati: kombinacija figur, oblik je uspela; učinkovita je kombinacija z lesom; kombinacija usnja in krzna / z variacijami in kombinacijami barv dosega močne učinke / zdravilo se uporablja le v kombinaciji z drugimi / imeti dar, smisel za različne kombinacije
  2. 2. kar nastane s kombiniranjem, sestav: barvna, modro-bela kombinacija; v papir je vtisnjena kombinacija šestih točk; šopki in cvetlične kombinacije / delati, poskušati različne kombinacije
  3. 3. nav. ekspr. izbiranje in združevanje več možnosti za rešitev česa: pristane na vsako kombinacijo / ne ve, za katero kombinacijo naj se odloči / nič ni gotovega, to je le kombinacija ugibanje, domnevanje
    ♦ 
    min. kombinacija več kristalnih oblik na enem kristalu; šah. kombinacija zaporedne poteze s skupno idejo, ki vodijo k določenemu rezultatu; dvopotezna kombinacija; velika kombinacija ki sestoji iz velikega števila potez; šport. kombinacija med seboj usklajena, navadno vnaprej pripravljena akcija dveh ali več igralcev; alpska kombinacija smuk in slalom ali smuk, slalom in veleslalom; klasična ali nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek