končávati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati: končavati beljenje stanovanja; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek
  3. 3. star. ubijati, usmrčevati: ropali in končavali so nedolžne ljudi // uničevati, ugonabljati: prepovedano je končavati gozdove; pije in si končava zdravje

končávati se navadno s prislovnim določilom izraža
  1. a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: poletje se naglo končava
  2. b) prenehanje obstajanja glede na prostor: stal je tam, kjer se končava znamenita dolina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek