• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

konsonánca -e ž (ȃ) 

  1. 1. muz. blagoglasno razmerje dveh ali več tonov: disonanca in konsonanca
  2. 2. knjiž. skladnost, soglasje, ubranost: v delu se čuti konsonanca med avtorjevim sporočilom in problemi sodobnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek