kontrahírati -am nedov. in dov. (ȋ) 

  1. 1. redko sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena
  2. 2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati / žarg. kontrahiral je dva tisoč kil krompirja prijavil za oddajo; oddal

kontrahíran -a -o: kontrahirani krompir; kontrahirane količine semenskega žita
♦ 
lingv. kontrahirani samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek