• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

koréktor -ja m (ẹ́) 

  1. 1. kdor (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: določen je bil za korektorja pismenih izpitnih nalog; korektor učbenika
  2. 2. tisk. kdor (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: zaposlen je kot korektor v tiskarni



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek