• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

korenít -a -o prid., korenítejši (ȋ) 

  1. 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit
  2. 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje

koreníto prisl.: korenito so se spremenili



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek