1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo:pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
2. redko, navadno s prilastkom konec, rob:povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu:krajniki plašča
3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti:krajnika sta stopila naprej // redko končnica:pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec:široki krajniki ♦ zool. zadnji (zob) sekalec
Dostopnost