krík -a (ȋ) 

  1. 1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki; z bolestnim krikom se je zgrudil; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici // ekspr. kričanje: v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik
  2. 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa; krik trpljenja / krik smrti // v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni; krik po življenju
  3. 3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik; zadnji krik tehnike
    ● 
    ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj; pesn. bojni krik boj, vojna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek