1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri:kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena:kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike:kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:sodišče je odločilo, da je kriv
3. jur. ki ni v skladu z dejstvi:kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega // nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen:dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno:širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna // star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
krívo prisl.:krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
krívi -a -o sam.:po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv