kúkavica -e ž (ú) 

  1. 1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka; iz gozda je bilo slišati kukavico
     
    iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje; ura s kukavico ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice // ekspr. tuj, nezakonski otrok (v družini): podtaknila mu je kukavico
  2. 2. bot., navadno v zvezi navadna kukavica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis morio: šopek navadnih kukavic
  3. 3. zastar. bojazljivec, strahopetec: ne bodi takšna kukavica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek