• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kumováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. knjiž. biti glavni vzrok česa: tej nazorski usmerjenosti je kumovala predvsem vzgoja
  2. 2. nar. biti za botra, botrovati: kumoval je skoraj vsem otrokom v vasi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek