lahkôten -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) 

  1. 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki
  2. 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami
  3. 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten
  4. 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen // ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše
  5. 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten

lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek