lákoten -tna -o prid. (á) 

  1. 1. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: lakoten gospodar / biti lakoten na zemljo // ki čuti, ima strastno željo po jedi: lakotna čreda volkov; pren. tista zemlja je lakotna, brez gnoja ne bo rodila
  2. 2. ekspr., redko poželjiv: lakotna ženska
    ● 
    star. čakala jih je lakotna smrt smrt od lakote; star. lakotna leta v 19. stoletju leta, ko je bila lakota

lákotno prisl.: lakotno jo gleda; lakotno jesti požrešno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek