• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

lepobesédnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: zgovoren lepobesednik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek