• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

leporéčje -a s (ẹ̑) knjiž. 

  1. 1. nav. ekspr. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: neprijetno mu je bilo govornikovo leporečje; leporečje o demokraciji in pravičnosti / pesnikovo leporečje se ni dotikalo človeških problemov
  2. 2. dober, izbrušen stil: veliki mojster leporečja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek