letálec -lca [tudiu̯c(ȃ) 

  1. 1. kdor je usposobljen za ravnanje z letalom: postati letalec / jadralni, motorni letalec; športni letalec; vojni letalci // redko aeronavt: letalci v zrakoplovu
  2. 2. navadno s prilastkom žival, ki leta: ta ptič je dober letalec; netopir in drugi nočni letalci



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek