• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

lóčen2 -čna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) ki loči, ločuje: ločna črta med obema deloma polotoka je severno od mesta
♦ lingv. ločno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek